Digitalizacija v zdravstvu - zakaj gremo prepočasi?

Digitalizacija je v zadnjih letih magična beseda za različna področja, v zdravstvu pa jo slišimo na vsakem koraku. Tehnološki razvoj je bil v 30. letih res ogromen, upam, da smo mu s svojimi rešitvami, znotraj blagovne znamke HIPOKRAT, uspeli slediti tudi mi, morda kdaj z bolj zmernim korakom, drugič pa kot sprinterji v prvi vrsti.

Moji obiski pri zdravniku so vedno specifični, zanima me seveda, kakšno zdravstveno oskrbo mi nudi zdravnik, zraven pa še kaj dela osebje z računalnikom, kje iščejo informacije, kam vpišejo svoja opažanja, kaj mi dajo v roke.

Velikokrat opazim, da se sam proces dela v vseh teh letih ni kaj dosti spremenil, čeprav so izvidi, ki jih gledajo zdravniki, napisani na računalnik, napotnice, recepti in še nekateri drugi obrazci potujejo naokoli elektronsko, a še vedno zdravnik nekaj o tem zabeleži ročno, pacienti okoli nosijo papirne izvide, zakonodajalci pa od zdravstvenih izvajalcev zahtevajo poročila in izpise, za podatke, shranjene v centralnih sistemih.

Ali res nimamo rešitev, ki bi ta proces spremenile?

Jaz menim, da jih imamo, a je sprememba samega procesa dela, rutinskih nalog, ki so same po sebi umevne, večji izziv kot same tehnološke rešitve. Vse to je zelo dobro povzel kolega Aleš Štempihar v prispevku Digitalnost - informatizacija, čeprav prispevek ni naravnan na zdravstveno informatiko, velja tudi tukaj.

Kako torej »opolnomočiti« (še ena mega popularna beseda) zdravnike in druge deležnike v sistemu, da bodo informacijske rešitve vzeli kot del svojega procesa, kot dodano vrednost pri zdravljenju in tam, kjer je to mogoče, do podatkov in informacij dostopali brez papirja?

Pomembno je, da vsi deležniki v sistemu posodobimo svoje procese, jih prenovimo in na koncu digitaliziramo:

Ne morem mimo anekdote, vezane na obisk zdravnika: Po rutinskem operativnem posegu sem bila naročena na kontrolo pri zdravniku. Na vabilu je bilo napisano naj prinesem kopijo odpustnice s sabo. Papirja zavestno nisem vzela, ker sem vedela, da je odpustnica nastala v programski rešitvi. Ob sprejemu je administratorka od mene želela odpustnico, zavzdihnila, ker je nisem imela, naredila dva klika in jo natisnila. Zdravnica je v programu gledala moje laboratorijske izvide na zaslonu, odpustnico pa na papirju. Zakaj že?...

UPORABNIKI (pacienti, zdravniki, zakonodajalci) smo tisti, ki smo ključni za uspeh digitalne preobrazbe, seveda ob predpostavki, da rešitve vsebujejo tisto, kar uporabniki potrebujemo in sledijo standardnemu procesu dela.

S podobnimi izzivi se srečujemo tudi sedaj, ko se pripravljamo na uvedbo elektronskega arhiva InDocEDGE, ki smo ga uspešno integrirali v Hipokrat. Sploh ni vprašanje, kako arhivirati, ampak kaj.

Zakaj bi splošni zdravnik v lastni eArhiv shranil izvid specialista do katerega lahko vedno dostopa preko CRPP? Zakaj bi tja poslal recept, napotnico, bolniški list, ki ga je posredoval elektronsko? Ali smo mi tisti, ki naj bi zdravnike prepričevali, kaj naj shranijo in česa ne?

Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti, poenotiti in poenostaviti proces ob uvedbi eArhiva in morda tako prispevati, da bi vsi skupaj razumeli, da digitalizacija ni samo sprememba medija, ampak sprememba miselnosti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč Mikrocopa.

Mirjam Kerpan Izak je direktorica podjetja List d.o.o., ki že več kot 30 let uspešno razvija, trži in vzdržuje lastni zdravstveni informacijski sistem HIPOKRAT. Poleg vodstvenih nalog je še vedno aktivna v razvoju in sodeluje v različnih strokovnih skupinah s področja zdravstvene informatike. V svoji več kot 30 let dolgi karieri je podrobno spoznala procese v zdravstvu, zato pri svojem delu uspešno kombinira vsebinske, tehnične in vodstvene kompetence.